Vas, za katero pravijo, da je dolga tri ure hoda, je prepredena z mnogo brezpotji, ki vodijo do posameznih domačij in netipičnih zaselkov z zanimivimi imeni: Novo mesto, Črna gora, Rožna dolina, Rezija, Reštela… Domačije so razložene vzdolž celotnega dela planote, stisnjene v zavetje gozda, med majhne zaplate obdelanega sveta, ki so ga domačini iztrgali kamnitemu krasu. V naselju je kar 48 objektov, ki so v seznamu enot nepremične kulturne dediščine.
Tako po stavbarstvu, kakor tudi po narečni govorici ljudi, lahko opazimo preplet kulturnih vplivov, iz Goriške in Furlanije na eni strani ter Tolminske in Idrijsko-Cerkljanske na drugi. Tudi sredozemsko podnebje se tukaj meša s celinskim - alpskim, tako da smo priča močni zimski in jesenski burji, ostrim zimam, ki postajajo vse bolj mile in toplim poletjem.
Zgodovina
Lokovec sodi med mlajše naseljene kraje na območju Trnovsko-Banjške planote. Naseljevati so ga začeli oglarji v 17. in 18. stoletju, v času, ko je na Gorenjskem cvetelo fužinarstvo, v Trebuši in na Trnovski planoti pa glažutarstvo. Prvotne oglarske kolibe, imenovane kolperji, ki so bile v neposredni bližini kopišč, so se s časoma spremenile v domačije. Drugi val naseljencev se pojavi v času kmečkih uporov, zlasti po tolminskem puntu leta 1713, ko so ljudje bežali pred grožnjami zemljiške gospode. Lastno preživetje jih je gnalo v kmetovanje in izdelovanje vsega, kar so za življenje potrebovali. Tako se je razvila domača obrt, ki ji je dominiralo kovaštvo. Poleg tega pa so moški postali vešči zidarji, obdelovalci kamenja, streharji, kolarji, čevljarji, izdelovali pa so celo nakit in ure za zvonike. Ženske so izdelovale laneno prejo, tkale platno, pletle in čipkale.
Prebivalstvo
V 19. stoletju je bilo območje Lokovca dokaj gosto naseljeno, prebivalstvo pa je do prve svetovne vojne še naraščalo. Po prvi svetovni vojni je začelo število prebivalcev upadati, do drastičnega upada pa je prišlo po drugi svetovni vojni, ko se je zaradi spremenjenega načina življenja in zaposlovanja v industriji začelo pospešeno izseljevanje v industrijske kraje po Sloveniji, z gradnjo Nove Gorice pa se je ta migracijski tok še pospešil. Leta 1910 je bilo v kraju 1483 prebivalcev, ob popisu leta 2002 pa le še 294. Danes je v Lokovcu prijavljenih 275 oseb s stalnim prebivališčem, dejansko pa jih v kraju živi 252. Skupnost tvori 26 mladih družin, ki imajo v povprečju dva otroka, le ena je taka, ki jih ima šest. Tako je v kraju 39 otrok mlajših od 15 let, kar predstavlja 15,5 % prebivalstva, vsak peti prebivalec pa je starejših od 65 let. K temu moramo prišteti še preko 140 vikendašev, ki naseljujejo 67 vikendov. (podatki za leto 2019)
Izdelava spletnih strani: 
