Kovaštvo

V kraju se je skozi stoletja razvijalo kovaštvo, ki je kot stara rokodelska dejavnost dajala domačinom prepotreben zaslužek. Razložene kmetije med hribi in kamni kraške pokrajine samo s kmetijstvom niso mogle preživljati številčnih družin. Tako je nuja po dodatnem zaslužku gnala ljudi, da so začeli izdelovati raznovrstne izdelke, ki jih je trg potreboval. Kovaštvo je dobilo svoj primat, lokovški kovači pa so s kvaliteto kovanih izdelkov, predvsem rezilnega orodja, zasloveli daleč na okoli.

LOKOVŠKO KOVAŠTVO

Začetek lokovškega kovaštva povezujemo z žebljarstvom, ki naj bi v te kraje prišlo iz Krope prek Gorenje Trebuše in Vojskega. Če se opremo na Pregljevo delo Tolminci, ki opisuje Tolminski punt iz leta 1713, potem lahko govorimo, da je bila ta gospodarska panoga v Lokovcu razvita že pred 300 leti.

Prva zadruga
Na pobudo Janeza Klanjščka, takratnega kurata v Lokovcu, se je 25. avgusta leta 1912 ustanovila kovaška zadruga. To je bila prva oblika organiziranega kovaštva v Lokovcu. Podporo zanjo so dobili na osrednjem uradu za pospeševanje obrti na Dunaju in zavodu za pospeševanje obrti v Gorici ter Gorški zvezi gospodarskih društev v Gorici. Osnovna naloga zadruge je bila pospeševati domačo kovaško obrt, prodajati izdelke in kovače oskrbovati s surovino. Takrat je prišlo tudi do sodelovanja med Prvo žebljarsko in železarsko industrijo Kropi in Podnartu.

Čas 1. svetovne vojne in leta po njej
Vojna vihra je oplazila tudi ta del Banjške planote. Leta 1917 je moralo kar 140 družin v begunstvo, 317 mož pa je bilo vpoklicanih pod orožje. Po vojni je to ozemlje pripadalo Italiji. Čeprav so kovači do surovin prihajali veliko lažje, saj so železo, raznovrstno kvalitetno jeklo, medeninaste tulce in razna orodja nabirali kar na frontni črti, pa je kljub temu kovaštvo nazadovalo, saj je bila Italija z artikli, ki so jih izdelovali lokovški kovači, bolj založena in je imela že razvito strojno izdelavo.
Po prvi svetovni vojni so si kovači opremili svoje kovačije z orodji,ki so jih našli v zapuščenih poljskih kovačijah, ki so jih med vojno uporabljali kovači.

KOVANJE REZILNEGA ORODJA

Lokovški kovači so zasloveli predvsem s kovanjem rezilnega orodja. Raznovrstni fauči, noži, sekire, renčelice in predvsem svedri, so bili iskani izdelki. Krošnjari so jih prodajali na vseh okoliških sejmih, pa tudi v bolj oddaljenih krajih in celo na Dunaju.

V času 2. svetovne vojne in leta po njej
Med letoma 1941 in 1943 so bili mlajši kovači mobilizirani v italijansko vojsko ali pa so se prostovoljno odločili za odhod v partizane. Po kapitulaciji Italije so bili mladi Lokovčani po večini v partizanih. Nekatere kovačije so se v tem času prelevile v ilegalne orožarne. Popravljali so strelno orožje in izdelovali so eksplozivna telesa.
Po končani vojni, 9. oktobra 1946, je Krajevni ljudski odbor Lokovec ustanovil Kovaško podjetje. Kovači so kovali po domovih, podjetje pa je skrbelo za odkup in prodajo izdelkov. Kovali so v glavnem žeblje in svedre črvarje. Povezani so bili s Kmetijsko zadrugo, ki je bila na Močilah v Čepovanu. Ob ustanovitvi je zadruga štela 35, naslednje leto pa že 63 članov iz celotnega Lokovca. Kmalu pa se je 18 članov iz Gorenjega Lokovca osamosvojilo in se vključilo v Kovaški odsek Kmetijske zadruge Gorenji Lokovec. Prodajna mreža je bila zelo slabo razvita in naročila so se manjšala. Leta 1952 je bilo v zadrugo včlanjenih le še 12 kovačev.

NOV PROIZVODNI PROGRAM

Čas razcveta
Leta 1951 pride v kraj ing. Milko Bremec, nestor slovenske kovaške industrije. Na planoto so ga vodile korenine, njegov praded je bil namreč doma v Gorenjem Lokovcu pri Klanfarju. Seznanil se je z delom in izdelki lokovških kovačev ter jih kmalu priključil k takratnemu Združenju kovaške in kovinarske industrije LRS, kasneje preimenovane v Fužinar. Pod mentorstvom ing. Milka Bremca se je položaj zadruge občutno izboljšal in naslednja leta je lokovško kovaštvo doživelo največji razcvet. Trg se je razširil na celotno področje tedanje Jugoslavije, prodaja izdelkov in nabava surovin sta bili dobro organizirani. Ing. Milko Bremec je izdelal nov proizvodni program, ki je bil osredotočen predvsem a izdelavo raznovrstnih svedrov, iz programa pa so črtali žeblje. Večja naročila in širjenje proizvodnje je zahtevalo tudi nove prostore. Za namen delovanje zadruge je Občinski ljudski odbor leta 1955 odstopil bivšo Vendraminovo hišo, Lokovec 83, a je tudi ta postala pretesna. Tako so ob hiši rasli prizidki, ki so jih v naslednjih letih kovači postavljali z lastnim prostovoljnim delom. Poslopje je tako dobilo obliko industrijskega obrata. Članstvo zadruge se je iz leta v leto večalo. V začetku leta 1953 je bilo včlanjenih le še 12 članov, ob koncu leta že 30, v jeseni leta 1954 okoli 50, leta 1955 pa že 115.
4. julija 1978 so slavnostno odprli novo halo na Mokrinovem zidu. To je bil izjemno pomemben dogodek, saj je kraj poleg novih delovnih mest dobil še vodovod in asfaltirano cesto.

Vse pravice pridržane © 2021 KULTURNO TURISTIČNO DRUŠTVO LOKOVEC
Izdelava spletnih strani: Carpediem d.o.o.